Letos mineva 20 let, odkar se je s Svamidžijem prvič srečal Jože Gal, starosta "Joge v vsakdanjem življenju" v Sloveniji, ki je letos dopolnil 82 let. Sicer priznani mariborski fotograf, bioenergetik in radiestezist se je, potem ko je leta 1988 srečal Paramhans Swamija Maheshwaranando - Swamidžija, skoraj povsem posvetil jogi. Začel je organizirati Jogo v vsakdanjem življenju v Sloveniji, v vseh večjih slovenskih mestih pa je na številnih seminarjih in predavanjih govoril o jogi. Jože Gal je še danes neizčrpen vir modrosti in svetel zgled jogijske pokončnosti.
Njegovo prvo srečanje s Svamidžijem obeležuje tudi 20. obletnico Joge v vsakdanjem življenju v Sloveniji, saj se je od tega srečanja naprej postopoma pričelo organiziranje aktivnosti in ustanavljanje društev. Ob tej priložnosti smo Jožeta Gala povprašali o njegovih začetkih v jogi, o njegovih pogledih na Swamidžija kot duhovnega učitelja in na ukvarjanje z jogo.
Kako ste prvič prišli v stik z Jogo v vsakdanjem življenju oziroma sploh z jogo?
Kako sem prišel v tistih časih na idejo, da sem se začel ukvarjati z jogo? Joga takrat ni bila uveljavljena, o tem se ni niti pisalo niti govorilo, in zelo redki so se z jogo ukvarjali. Takrat sem imel precej zdravstvenih težav, bil sem v naporni in stresni novinarski službi, velikokrat na potovanjih, slaba prehrana, premalo spanja, in iskal sem nekaj alternativnega, kar bi mi lahko v življenju koristilo in pomagalo. Nekoč, ko sem bil službeno v Beogradu, nekje okrog leta 1980, torej še v prejšnjem stoletju in tisočletju (smeh), me je sodelavka povabila, če bi šel popoldan z njo na neko predavanje o jogi. No, res sva obiskala predavanje in reči moram, da sem bil zelo zadovoljen. Predaval je nekdo iz medicinske stroke, mlada balerina pa je izvajala, demonstrirala vaje (asane). Velikokrat povem, da sem se takrat nekako zaljubil v jogo ali pa tudi v to demonstratorko, ki je tako lepo izvajala asane - v to podobo, jogijski lik. In ko sem se vrnil domov, sem čez čas opazil oglas, da bo v Dobrni potekal enotedenski tečaj joge. Oba z ženo sva se takrat prijavila in sva en teden preživela v Dobrni, kjer smo imeli vsak dan, skoraj od jutra do večera, program oziroma tečaj. Ne spomnim se več, kako se je pisal predavatelj, bil je pa znan Slovenec, ki je bil v mornarski službi in je lepega dne kar ostal v Indiji z namenom, da se uči joge, kasneje pa je doma prirejal tečaje. Z ženo sva seveda po tem tečaju redno vadila jogo in tako je minilo 7 let. Nekako v tem času se je začela tudi pri nas prebujati duhovnost, povsod, kjer sem kaj slišal, sem bil zraven, preizkušal sem stvari in tako mi je prišla v roke tudi knjiga z naslovom "Skrivene snage u čoveku". Avtor knjige je bil Paramhans Svami Mahešvarananda (Svamidži), za katerega pa takrat še nisem slišal. A ko sem knjigo odprl, sem zagledal njegovo fotografijo, in nekaj v meni je takoj reklo, da je to človek, ki ga iščem, ki ga poznam že od otroštva, saj sem ga nekoč kot otrok ob nekem posebnem doživetju že srečal. Takoj sem začel o njem poizvedovati in izvedel sem, da prihaja iz Indije, da živi na Dunaju, včasih pa je tudi v Novem Sadu. Kaj več tedaj nisem uspel izvedeti in po malem sem na vse skupaj skoraj že pozabil. Čez čas pa mi je znanec, ki je vedel za moje iskanje, povedal, da bo imel Svamidži 1. maja (bilo je leta 1988) v Poštarskem domu na Pohorju seminar in da je bil že pred tem nekajkrat v Poštarskem domu. Takrat sem seveda odšel na Pohorje, zbranih je bilo okrog 60 ljudi (iz Novega Sada in Zagreba) in to srečanje je bilo zame nepozabno. Tukaj bi vmes še povedal, da sem medtem v Slovenijo pripeljal radiestezijo in bioenergijo, vodil sem tečaje in o tem sem predaval. Ko pa sem se udeležil tega seminarja, me je povsem prevzelo (še posebej pa to prvo srečanje s Svamidžijem) in začutil sem, da sem tukaj doma. Vedel sem, da ne potrebujem nič drugega več, da je to tisto, kar sem iskal, in da se res počutim v jogi doma.
Kakšni pa so bili začetki Joge v vsakdanjem življenju v Sloveniji?
Na tistem seminarju v Poštarskem domu sem se želel osebno srečati s Svamidžijem, a mi je bilo rečeno, da ima pogovore samo zvečer, jaz sem se pa opoldne že moral vrniti in sem tako prisostvoval samo dopoldanskemu delu seminarja. Ob koncu tega dela programa smo imeli čudovito meditacijo samoanalize, ki jo je vodil Svamidži. Po meditaciji so vsi ostali odšli na kosilo, jaz pa sem bil tako prevzet, da sem kar obsedel v dvorani. Medtem je prišel Svami Čidanand in mi povedal, da me Svamidži čaka v sobi, če želim priti k njemu. Seveda sem z veseljem odšel in moram reči, da sva si padla v objem, meni so se ulile solze od sreče. In potem sva se že tam dogovorila, da bi bilo dobro tudi v Sloveniji organizirati jogo, jaz pa sem Svamidžiju odgovoril: "Svamidži, je že!" Kajti o jogi sem že predaval in jo omenjal, ko sem imel tečaje o bioenergiji in radiesteziji; zdaj bom pač izpustil vse ostalo in govoril samo o jogi. Svamidži je tisto poletje preživel na Dunaju in jaz sem pogosto hodil k njemu in sva kovala načrte, se pogovarjala, sad teh razgovorov pa je bilo to, da smo v Sloveniji že kar kmalu začeli organizirati vadbo. Svoja predavanja sem medtem nadaljeval, s tem da sem govoril samo o jogi. Predlagal sem, da bi začeli ustanavljati društva, kajti takrat ni bilo še nikjer nič organizirano, niti v Sloveniji niti drugod. Začel sem se dogovarjati in praktično povsod sem naletel na ljudi, ki so bili pripravljeni pomagati in sodelovati. Tako smo pričeli ustanavljati društva v Ljubljani, Kopru, Mariboru, Novem mestu. Iz teh centrov so kasneje nastala še ostala društva, danes jih je v Sloveniji 11. Leta 1989 sem se udeleževal seminarjev za inštruktorje Joge v vsakdanjem življenju (nekako od pomladi do poletja), nato pa sem kar hitro že sam izvajal seminarje in predavanja v raznih krajih. Že naslednje leto, februarja 1990, je Svamidži prišel prvič predavat v Ljubljano, če se ne motim, je bilo to v Kinu Šiška. Če me spomin ne vara, je bilo prostora za približno 400 ljudi, vstopnic pa je bilo prodanih precej več in še zmeraj je zunaj čakalo okoli 80 ljudi. V dvorano smo komaj uspeli namestiti vse, ki so prišli do vstopnic, nekaj jih je stalo tudi po hodnikih; res zelo velika udeležba. Na prehodu iz leta 1990 v 1991 sem bil tudi v Indiji in tudi tam smo se dogovarjali, Svamidžija sem vabil, da bi prišel tudi v Maribor, kar se je nato leta 1991 tudi zgodilo. V Mariboru sem sam organiziral prva predavanja in seminarje. Ko pogledam nazaj, se moram kar nasmehniti, ampak tako je bilo. Na prvem predavanju, ki niti ni bilo javno objavljeno, ampak sem sam ustno povabil nekaj ljudi, nas je bilo 16, in to je bil bolj nekakšen skupen pogovor o jogi. Potem sem pa že kar začel vabiti na javno predavanje, ki je bilo v prostorih takratne Tehniške fakultete, v veliki dvorani, kjer je menda okrog 350 sedežev. Dvorana je bila skoraj polna, torej je bilo zanimanje kar veliko, čeprav je bila propaganda bolj šibka. V časniku Večer sem objavil kratek članek in na pisalni stroj pisal obvestila, to sem potem fotokopiral na večji format in sam namesto plakatov raznašal in razobešal po Mariboru. To so bili začetki, ko sem bil v Mariboru še čisto sam, nikogar ni bilo, ki bi mi pomagal, na kogar bi se lahko naslonil. Po nekaj predavanjih na Tehniški fakulteti pa so se že javili ljudje, da bodo sodelovali in pomagali. Zelo sem vesel in srečen, da lahko sedaj doma počivam in opazujem, Joga v vsakdanjem življenju pa teče naprej po vsej Sloveniji.
Kako vi vidite Svamidžija in njegovo učenje?
Na tem mestu se verjetno pojavlja vprašanje: Zakaj potrebujemo ravno Svamidžija ali sploh Učitelja, če se ukvarjamo z jogo? Pri tem bi spet izhajal s svojega stališča, iz svojih doživetij: preden sem Svamidžija osebno spoznal, sem že 7 let aktivno vadil jogo, oba z ženo sva redno vadila, kar sva se na seminarju naučila, ampak ta joga se mi ni zdela takšna, da bi me izpolnila, nekaj je manjkalo. Šele tisti trenutek, ko sem srečal Svamidžija, sem dojel, da je to tisto, kar pravzaprav človek potrebuje, če je iskalec, če zna prisluhniti svojemu notranjemu bistvu. In kakšna je pravzaprav vloga Učitelja? Njegovo delovanje je predvsem duhovno, kajti Učitelj je ocean modrosti in resnice. Tam, kjer je resnica, je sreča, zadovoljstvo, je svoboda. In vse to daje človeku neko varnost, za katero si vsi prizadevamo na najrazličnejše načine. Ko pa srečamo pravega Učitelja in to pri sebi dejansko spoznamo - to je po mojem prepričanju največji blagoslov, največja sreča... Seveda pa vse to obrodi sadove šele takrat, ko znamo vzpostaviti pravo mero zaupanja do Učitelja, ko smo pripravljeni sprejeti njegova navodila; se pravi, biti disciplinirani, pošteni, pozitivni, vse to, kar Svamidži v svojem učenju tudi podaja. Predan učenec na svoji poti postopoma prihaja do spoznanja, da je gost na tem svetu, fizično telo pa je samo nekakšen obod, ki omogoča naše fizično bivanje tukaj, on sam kot Atma (duša, zavest) pa je večen. In Atma menja fizično telo iz življenja v življenje. Po razmišljanju nekoga, ki bi hotel komu storiti kaj hudega, je največ, kar lahko naredi, da odvzame ta obod, to "preobleko", to fizično življenje, kajti resničnega življenja, duhovnega, večnega, se ne more dotakniti. Seveda spoznanje te realnosti ni tako enostavno, to je dolga pot, potrebne je veliko discipline, veliko dela na sebi, tudi veliko odrekanja. Spoznati moramo sami sebe, kdo smo, kaj smo, predvsem pa, zakaj smo tu. To nas potem vodi do zavedanja, da nismo tu samo zaradi tega, da bi ta čas nekako preživeli, ampak tudi zato, da pomagamo drugim. Takrat dobimo tudi sposobnost, moč, da lahko pomagamo vsem tistim, ki so pomoči potrebni, ne samo ljudem, tudi živalim in ostalim živim bitjem, ki so okrog nas. Zavedati se moramo tudi, da je od našega načina življenja, od njegove kvalitete odvisno, kakšna bo naša prihodnost. V to življenje smo prišli zato, ker smo prejšnje življenje zapustili s karmo in po karmičnem zakonu smo se ponovno vrnili. Imamo to srečo, da smo rojeni kot ljudje, in tu smo zato, da se svoje karme postopoma osvobodimo. To pa je mogoče, kot Svamidži velikokrat poudarja, le z dobrimi deli, poštenostjo, s pozitivnim razmišljanjem, s pozitivnimi besedami in dejanji. Pri tem najdemo dodatno pomoč in oporo v meditaciji in molitvi, ki poglabljata naša duhovna prizadevanja. Iz lastne izkušnje pa lahko omenim še eno situacijo, kjer je pravi duhovni učitelj nepogrešljiv. Ko pride čas, da zapustimo fizični svet, ostanemo popolnoma sami, vsi naši dragi so ostali ob našem telesu, ki smo ga pravkar zapustili, in nam ne morejo več pomagati drugače kot z molitvijo in dobrimi željami. Nekdo pa je, ki je takrat ob nas! Če smo v življenju realizirali Učiteljeve besede in učenje, bo Učitelj z nami. Ob takem prehodu v subtilnejši nivo bivanja namreč obstaja nevarnost, da se bitje, ki zapušča fizični svet, izgubi. Takrat nas lahko Učitelj varno prepelje "v svetlobo" (v Indiji je beseda za učitelja guru, gu=tema, ru=svetloba; Učitelj je torej tisti, ki nas vodi iz teme k svetlobi).
Kako pristopiti k jogi kot duhovni poti?
Svamidži velikokrat pravi, da s pomočjo joge pridobimo in ohranjamo štiri vrste zdravja: fizično, duševno, socialno in duhovno. Joga torej pokriva vsa področja našega bivanja, je zelo široka, je vseobsežna. Joga in Svamidži sta tukaj za vse in mi sami se moramo odločiti, v kakšnem obsegu in na kakšnem nivoju se bomo z jogo ukvarjali. Veliko ljudi pritegne predvsem aspekt fi- zičnega zdravja, počasi pa se z redno vadbo razvijajo tudi na ostalih področjih. V naših društvih zato organiziramo tečaje joge, različna predavanja, ukvarjamo se z vegetarijansko prehrano, imamo pa tudi duhovna srečanja. Svamidži je izdal knjigo Sistem Joga v vsakdanjem življenju, kjer so čudovito opisani vsi aspekti joge. V tej knjigi je veliko modrosti in to daje prostor vsakomur, vsak lahko izbere, s čim se želi ukvarjati: ali bo delal samo asane in morda vzporedno še druge tehnike (sproščanja, pranajame) ali pa bo šel tudi globlje raziskovat duhovno pot. Če hočemo biti v jogi popolni, potem moramo biti na vsak način delavni in disciplinirani. Razviti moramo predanost svoji poti, cilju in Učitelju, saj se bomo samo tako lahko dovolj odprli njegovi modrosti. Enako velja za vse vrste učenja: tematika nas mora dovolj pritegniti in učitelju moramo nakloniti dovolj zaupanja, šele tako se lahko česa naučimo. Naša duhovna pot se bo tako razvijala mimo naše volje, razvijala se bo glede na naše delo, glede na našo disciplino in seveda predanost. Ko govorimo o delovanju pri jogi, je treba poudariti, da bodimo previdni in ne prehitevajmo samega sebe. Zgodi se, da se ljudje močno navdušijo, nimajo pa še pravega znanja in potem jogo tudi prehitro zapustijo. Ali pa neučakano želijo rezultate, ki jih tako na hitro seveda ne more biti, in so potem razočarani. Nekateri nato o jogi govorijo negativno, pa ne zato, ker bi to izviralo iz njihovega znanja, pač pa v tem iščejo uteho za svoj neuspeh. Oboji se bodo nekoč vrnili; eni prej, drugi pozneje. Svamidži veliko govori o nevezanosti, jogi naj bi bil vedno svoboden, neodvisen, brez vsakršne vezave. Prej sem omenil tudi predanost, ki pa je lahko včasih napačno razumljena. Predanost ne pomeni, da izgubimo svojo identiteto in voljo ali da se zanašamo, da bo kdo drug deloval namesto nas. Ne, to je zgrešeno. Predanost pomeni zaupanje, odprtost in sprejemanje učenja. To pomeni, da zaupamo v Učiteljeve besede in jih uresničujemo. Potem se dejansko nimamo česa bati. Pa ne zato, ker bi bili kakorkoli vodeni, kajti naš individualni Jaz še zmeraj obstaja in oblikovati ga moramo vsak zase, po svoji modrosti, po svojem znanju in seveda možnostih. Modrost je tudi resnica in ta je samo ena, čeprav se zdi, da ima vsak svojo različico, a ta je zgolj nekakšen privid, ki se razblini, ko zapustimo fizično telo. Prava resnica je sicer zmeraj v nas, a je po navadi zakrita. V tem smislu je tudi Mali Princ (v delu pisatelja Antoina de Saint-Exuperyja) simbolično dobil navodilo, da je "treba gledati s srcem, saj je bistvo očem nevidno". Če si v tem življenju pridobimo nekaj več znanja, več modrosti in če se bomo ponovno vrnili, nam bo to že nekakšna rezerva. Tako nam ne bo treba začeti čisto na začetku, res bomo morali ponoviti "abecedo", vendar nam bo to z lahkoto šlo in nadaljevali bomo tam, kjer smo pred tem nehali. Tako nam bo zagotovljena osvoboditev v tem ali katerem od naslednjih življenj.
)
)
)
)
