31. oktobra 2003, ob 11. uri po indijskem času, je Paramhans Svami Madhavananda (Holi Gurudži) zapustil fizični svet. Svamidžijevega učitelja in duhovnega očeta tako ni več med nami. Čeprav čutimo, da to pomeni veliko izgubo za vse nas in za celotno človeštvo, pa smo prepričani, da bo Holi Gurudži še zmeraj z nami in da bomo še naprej deležni njegove duhovne podpore.

Hindu Dharmsamrat Sri Paramhans Svami Madhavananda, poznan tisočem duhovnih iskalcev pod imenom Holigurudži (angl. Holy Guruji) je bil duhovni učitelj avtorja Joge v vsakdanjem življenju, Paramhans Svamija Mahešvaranande, in neposredni naslednik božanske inkarnacije Sri Dip Narajan Mahaprabhudžija, ki je živel v indijskem Radžasthanu v obdobju med 1828 in 1963.

Največ dejstev o življenju Sri Paramhans Svami Madhavanande izvemo iz njegove knjige Lila Amrit, v kateri je opisal življenje svojega učitelja Sri Mahaprabhudžija. Sam v tej knjigi pravi, da se ne spodobi hvaliti samega sebe in da bi mu bilo ljubše, če bi ga bralci lahko osebno spoznali, saj človeka opredeljujejo predvsem njegova dejanja, trud in pozitivni dosežki. Vendar je, da bi bolje prikazal veličino svojega učitelja, s katerim je preživel več kot 20 let, opisal tudi razne dogodke in okoliščine svojega življenja.

Rodil se je 11. septembra leta 1923 v vasi Nipal v pokrajini Pali v indijski zvezni državi Radžasthan kot deček Tekčand Garg. Njegov oče je bil pandit in astrolog, oba z ženo pa sta bila zelo duhovna človeka. Mati je svojih šest otrok vzgajala v ljubezni do boga Krišne ter jim bila vzor trdega dela in discipline ter dobrote in usmiljenja. V otroštvu je bil Gurudžiju velik vzor tudi eden od njegovih prednikov, napreden jogi, ki je ob koncu življenja dosegel najvišje spoznanje. Če poznamo te okoliščine, je lažje razumeti, da je Gurudži že kot majhen otrok hrepenel po spoznanju Boga. Veliko je molil h Krišni in prosil, da bi ga lahko videl. Sam opisuje, da ga je to tako prevzemalo, da se ni mogel osredotočiti na šolske obveznosti, zato njegovo šolanje, kljub trudu očeta ter učiteljev in skrbnikov ni obrodilo pravih sadov. Pač pa je obrodila sadove njegova molitev: nekega dne je v meditaciji doživel veličastno vizijo Boga, ki mu je obljubil, da ga bo čez kratek čas, ob točno določenem določenem dnevu in uri, srečal v fizični obliki. Tekčand Garg je bil presrečen. Kmalu zatem je na nekem obisku spoznal Svamija Bodhanando, ki mu je pripovedal o svojem duhovnem učitelju, Sri Dip Narajan Mahaprabhudžiju. Tekčand Gargu je rekel: 'Če zares iščeš Učitelja, pojdi k njemu.'

Ko je slišal, da bo Mahaprabhuždi obiskal bližnji Jodhpur, se je z vlakom odpeljal tja. V solzah je padel na kolena pred njim, saj je v njem zagledal obljubljenega Krišno. Prejel je Mahaprabhudžijev blagoslov in njegovo življenje je bilo odločeno. Njegovi starši, kljub temu, da so bili zelo duhovni, se niso strinjali z njegovo željo, da vstopi v duhovni red in odide živet s svojim Učiteljem. Tekčand Garg jih ni prepričeval. Neke noči je tiho odšel od doma v 300 kilometrov oddaljeni Mahaprabhudžijev ašram v vasi Bari Khatu. Dobil je duhovno ime Madhavananda. Dobro leto zatem, leta 1942, mu je Mahaprabhudži obredno in v skladu s tradicijo podelil najvišje duhovno posvetitev, Paramhans Sanjas Dikšo.

Po tem je Svami Madhavananda služil svojemu Učitelju v njegovem ašramu, občasno pa je tudi potoval po severni Indiji in poučeval oziroma prirejal satsange. V knjigi Lila Amrit opisuje nekatera od teh potovanj. Največkrat je obiskoval kraje v zvezni državi Gudžarat, ki meji na Radžasthan. Ob prvem potovanju v Gudžarat mu je Mahaprabhudži podaril sposobnost, da se je naučil gudžaratskega jezika v zgolj treh dneh. V letu 1958 je potoval po Himalaji in obiskal severnoindijska sveta mesta. V svoji knjigi Holigurudži opisuje čas, ki ga je preživel ob strani svojega Učitelja, v njegovem ašramu v vasi Bari Khatu, pa tudi na poteh, kamor ga je spremljal. Včasih v vlogi opazovalca, včasih pa glavnega akterja, je bil priča številnim izjemnim dogodkom in trenutkom. Opisuje na primer, kako je Mahaprabhudži večkrat v kratkem času ali z nenavadnimi postopki ozdravil tako njega kot druge ljudi resnih bolezni, izjemne duhovne preobrazbe ljudi in živali ter druge dogodke. Veliko doživetij niti ni bilo povezanih s kakšnim nadnaravnim pojavom niti niso bili javni, temveč zgolj drobni, vsakdanji trenutki, skozi katere pa je Holigurudži od svojega Učitelja pogosto prejel pomembne duhovne lekcije. Vsem njegovim opisom je skupno, da pričajo o znanju, moči in ljubezni, kakršne je lahko posedovala samo božanska inkarnacija. Iz Holigurudžijevih besed je jasno čutiti, da gre za resnična doživetja, ki se jih spominja z globokim spoštovanjem in hvaležnostjo.

Večino časa po prvem obisku Evrope (1975) je Holigurudži prebil v svojem ašramu v Nipalu, zadnja leta pa v rastočem novem Om ašramu, ki ga je začel graditi Svamidži v radžastanski vasici Džadan. Holigurudžijeve dejavnosti so obsegale tudi izdajo knjig, predvsem zbirk bhadžanov - duhovnih pesmi, ki jih je napisal Mahaprabhudži. Tak dar je imel tudi sam, saj je vsa leta svojega delovanja spontano sestavljal in pel številne čudovite bhadžane z globoko duhovno vsebino. Petje bhadžanov in kirtanov je bilo vedno pomemben del njegovih satsangov, poleg molitve včasih celo pomembnejši od poučevanja skozi govorjeno besedo - guruvakjo. Leta 1990 je v Jaipurju izšla tudi njegova knjiga Lila Amrit - Božansko življenje Sri Mahaprabhudžija, ki je danes prevedena v več svetovnih jezikov in je nepresušen izvir modrosti in navdiha za mnoge duhovne iskalce.

Zadnja leta Holigurudži ni več toliko potoval kot prej, vendar se je občasno kljub temu, da se mu je v devetdesetih letih začelo vidno poslabševati zdravje, odpravil na posamezne obiske ašramov in prireditev ter se kot častni gost udeležil nekaterih konferenc o Vedanti. Kljub slabemu zdravstvenemu stanju je leta 1999 tudi ponovno obiskal Evropo, kjer so imeli enkratno priložnost srečati se z njim mnogi evropski iskalci in prijatelji joge. Holigurudži je ob tem obisku prisostvoval nekaterim satsangom na poletnih seminarjih na Madžarskem, nato pa še posebno slavnostnemu Gurupurnima satsangu na Češkem, ki se ga je udeležilo več kot 1500 učencev Paramhans Svamija Mahešvaranande iz vse Evrope. Na Maha Kumbha Meli v januarju 2001, ki je odmevala tudi v svetovnih medijih kot največji duhovni festival vseh časov, je prejel visok duhovni naziv Hindu Dharmsamrat, kar v prevodu pomeni 'kralj hindujske dharme'.

Zdravstveno stanje mu postopoma ni več dopuščalo, da bi se pogosto pojavljal v javnosti. Še vedno pa je živel asketsko kot vse svoje življenje do tedaj, popolnoma nenavezan na zunanje udobje. Meditiral je velikokrat tudi po dvajset ur dnevno. Ne glede na to, kje se je nahajal, so skozi njegove prste skoraj vedno drsela zrna male - simbol osredotočenosti na eno in edino, kar ga je izpolnjevalo. Ob omembi imena njegovega že skoraj štirideset let fizično odsotnega učitelja Mahaprabhudžija so mu zmeraj stopile solze v oči. Življenje v fizičnem telesu je zanj postajalo vedno bolj naporno in boleče. Po Svamidžijevih besedah je bil Holigurudži prevodnik silne duhovne energije, kar pa je seveda zelo obremenjevalo njegovo fizično telo.

31. oktobra 2003 okrog 12. ure po indijskem času je nastopil njegov Mahasamadhi - odhod iz fizičnega telesa. Izraz Mahasamadhi označuje smrt jogija oziroma samouresničene osebe in se razlikuje od smrti običajnega človeka. Kot je razložil Holigurudži sam v knjigi Lila Amrit, je glavna razlika v tem, da življenjska energija običajnega človeka izstopi iz telesa skozi ena od devetih 'vrat' (oči, ušesa, nos itd.), duša samouresničenega jogija pa izstopi skozi deseta vrata - sahasrara čakro, na vrhu glave, in se v trenutku zlije z Bogom oziroma s kozmično zavestjo. Jogi pri tem ponavadi zapoje mantro OM in ta zvok oziroma vibracija spremlja in vodi izstopanje duše iz telesa. Značilno je tudi, da jogi vnaprej ve za dan in uro svojega odhoda. Umre zavestno in brez bolečin, brez strahu, mirno in radostno. Čeprav je bil Holigurudži zelo bolan, opisujejo njegov odhod tisti, ki so ga spremljali v zadnjih trenutkih, kot doživetje velikega miru in svetlobe.

Njegovo telo so še isti dan prepeljali v Džadan, v Om ašram, kjer so ga, sedečega v meditacijski drži, okrasili s cvetnimi malami. 2. novembra so Gurudžijevo telo v slavnostnem pogrebnem sprevodu, ki se ga je udeležilo več tisoč ljudi, odpeljali v zadnje počivališče. Na čelu sprevoda je bil seveda Svamidži, ki je bil po zaključku tradicionalnega obdobja žalovanja uradno potrjen kot njegov duhovni naslednik. Kot veleva tradicija, so se še dva tedna po Mahasamadhiju neprekinjeno peli bhadžani in potekali satsangi. Po 14. novembru, ko so zadnje slovesnosti trajale celo noč, se je žalovanje zaključilo s posebno pogostitvijo (bandharo), ki se je je udeležilo približno 40.000 ljudi. Svamidži je prejel števila sožalna pisma učencev iz vsega sveta, v ašramih na vseh celinah pa so potekali satsangi, s katerimi so se poklonili spominu na Holigurudžija vsi, katerih življenj se je dotaknila svetloba njegove duše.