Uvod
Dihanje je eden od ključnih procesov, ki nas vzdržuje pri življenju. Klasična zgodba o tem, kako je kisik potreben za normalno delovanje telesnih celic, je v zadnjih letih dobila mnogo dodatnih poglavij, ki so znatno oplemenitila naše znanje o poteku telesnih in duševnih procesov, nakazuje pa se celo možnost, da poleg kisika obstaja še nekaj, kar v precej večji meri vzdržuje življenjske procese. Znanost joge govori o prani, življenjski sili, ki uravnava vse telesne funkcije. Počasi se moderna znanost in starodavna modrost joge srečujeta v skupnih odkritjih. Veliko je bilo odkritega že pred tisočletji in v današnjem času ponovno prihaja iz pozabe.

Kaj uči joga o subtilnih telesnih energijah?
Očetje joge so spoznali, da je pomen našega obstoja možno poiskati le v nas samih. Dokončne resnice ni moč spoznati samo s pomočjo izsledkov znanosti, kljub vsemu pa je naše življenje poligon učenja in bližanja odgovorom na ključna vprašanja. Jogiji so spoznali, da je naše telo zelo izpopolnjen inštrument. Z uravnotežanjem fizičnega, mentalnega in duhovnega nivoja življenja se vedno bolj bližamo odgovorom na najpomembnejša vprašanja: kdo smo, od kod smo prišli, kam gremo, kaj je smisel življenja?

Ne glede na obliko življenja lahko v vsem opazimo obilo energije, ki se pretaka skozi vse živo. Enako velja tudi za človeka. Po jogijskem učenju poteka skozi naše telo na tisoče energetskih kanalov, imenovanih nadiji.

Slika 1 - "Zemljevid" nadijev v telesu

Nadijev ne smemo enačiti s fizičnimi živci, pač pa so to poti toka primordialne energije, prane, ki uravnava delovanje mentalnih in fizičnih nivojev našega telesnega ustroja. Področja, kjer se ta energija še posebej koncentrira, imenujemo energetski centri, čakre, ki delujejo kot nekakšne zbirne postaje energije in jo odpošiljajo v zanje določene vitalne telesne dele. Čakre so tako anatomsko kot funkcijsko povezane s ključnimi telesnimi žlezami in živčnimi prepleti, ki uravnavajo delovanje organov. Vemo, da žleze skupaj z živčnim sistemom koordinirajo in vplivajo na delovanje psihofizičnih funkcij našega telesa. Kadarkoli pride do motenj v pretoku energije, se normalno delovanje telesa zaradi motenj v prej omenjenem sistemu (žleze - živčni sistem) poruši in če to traja dalj časa, nastopi bolezen. Jogiji so odkrili, da lahko z izvajanjem asan in pranajame učinkovito odstranimo prepreke v pretoku energije skozi naše telo, kar telesu omogoči hitrejšo regeneracijo in napredek. Blokade so tako odstranjene skozi proces harmonizacije oziroma ponovnega uravnotežanja, sama joga in njena znanost pa predstavljata prav ta princip ravnotežja.

Starodavni jogiji so prav tako odkrili, da med vsemi tisočimi nadiji obstajajo trije najmočnejši: IDA, PINGALA in ŠUŠUMNA.

Slika 2 - Čakre in trije glavni nadiji

Tehnike pranajame pomagajo čistiti nadije, vključno z omenjenimi tremi. Že jogijska znanost odkriva, da dihanje skozi levo nosnico stimulira IDA nadi ali mesečev nadi, ki je povezan s parasimpatičnim avtonomnim živčevjem in da dihanje skozi desno nosnico stimulira PINGALA nadi ali sončev nadi, ki je povezan s simpatičnim avtonomnim živčevjem. Z uravnotežanjem delovanja obeh omenjenih nadijev (torej tudi obeh aspektov avtonomnega živčevja, ki je dolgo veljalo za tistega, na katerega ne moremo vplivati), stimuliramo glavni energetski kanal ŠUŠUMNO in harmoniziramo aktivnost celotnega živčnega sistema. To je bilo veliko, a dolgo časa neopaženo, odkritje, ki pa ga je tudi sodobna znanost danes dokazala kot resničnega, kar bo predstavljeno v nadaljevanju prispevka. Z omenjeno stimulacijo in prečiščenjem lahko precej lažje premagamo ovire, skrite globoko v podzavestnem svetu, premagamo mnoge mentalne in fizične ovire in napredujemo na duhovni poti. A samo jogijske tehnike niso dovolj. Razviti je potrebno univerzalno ljubezen in se otresti sovraštva, ljubosumja, pohlepa, strasti, jeze in hinavščine. Razumeti je treba, da hoče vsako bitje živeti in ne želi umreti. Biti moramo zaščitniki in ne uničevalci, živeti moramo kreativno.

Pravilno dihanje je osnova vseh tehnik pranajame
Večina ljudi ne diha pravilno, zato je naša prva naloga, preden se posvetimo dihalnim vajam, da se ponovno naučimo pravilnega dihanja. Tudi vsako pretiravanje ali izvajanje naprednih dihalnih tehnik takrat, ko telo nanje še ni pripravljeno, lahko kaj kmalu prinese še večje napetosti tekom dihanja in občutek pomanjkanja zraka. Dihalne vaje je potrebno razumeti kot nežno rastlino, ki potrebuje vsakodnevno skrb, postopen razvoj in sproščenost. Kakršnakoli napetost ali nelagodje je samo znak nepripravljenosti telesa in odraža potrebo naših dihalnih centrov in organov po postopnem, naravnem in sproščenem prilagajanju na nove vzorce dihanja.

Osnova vseh dihalnih vaj je pravilen način dihanja, kjer pri vdihu uporabljamo trebušno prepono (kar se kaže z izbočenjem trebuha) in širimo prsni koš, pri izdihu pa praznimo prsni koš od zgoraj navzdol in na koncu pasivno sprostimo še trebušno steno. Na ta način vdihujemo večje količine zraka, z gibanjem trebušne prepone pa masiramo trebušne organe in pospešujemo peristaltiko. Pri vdihu povečujemo tlak v trebušni votlini, kar pospeši pretok krvi proti srcu in nadalje v pljuča. To krepi omenjene organe, kri v pljučih pa se izdatno obogati s kisikom.

Skozi današnji način življenja ponavadi pozabimo na pravilen način dihanja, hkrati pa se znatno spremeni tudi razmerje med dolžino vdiha in izdiha. Pravilno razmerje pri sproščenem dihanju znaša 1 : 2, izdih je torej enkrat daljši od vdiha. Če traja vdih 4 sekunde, bi moral izdih trajati 8 sekund, ob tem pa seveda ne smemo čutiti nelagodja ali napetosti. To razmerje lahko kar hitro dosežemo z redno vsakodnevno vadbo in najbolje je, da s tem začnemo že pred začetkom izvajanja pravih dihalnih vaj. Vsekakor pa ne smemo izvajati dihalnih vaj na silo, kajti telo kmalu reagira ravno nasprotno, kot bi si želeli.

Z izvajanjem osnovnih dihalnih vaj leže na tleh se poveča naše zavedanje o dihanju, seznanimo se z lastnim načinom dihanja in ga skušamo izvajati na pravilen način. Že po nekaj dneh ali tednih vsakodnevnih vaj pravilnega dihanja telo vzpostavi novi vzorec dihanja, ki ga nato podzavestno vzdržuje tudi takrat, ko na dihanje nismo pozorni. Poleg tega imajo začetne dihalne vaje leže na tleh, ki jih vsebuje tudi sistem Joga v vsakdanjem življenju⁽1), zelo koristen učinek, če jih izvajamo takoj po asanah. V stoječem položaju so najbolj prekrvljeni tisti deli pljuč, ki ležijo pod ravnjo srca⁽²⁾ , višje ležeči deli pljuč pa vse slabše. V ležečem položaju pa je pretok krvi po pljučih bolj enakomeren (zaradi izenačitve hidrostatskih tlakov) po vseh delih pljuč in je, še posebej med izvajanjem asan oziroma tik po njih, v zgornjih delih pljuč povečan do sedemkrat, v spodnjih pa do trikrat⁽²⁾. Seveda obstajajo omejitve pri prevzemanju kisika iz pljuč v kri, a s sproščenim dihanjem v ležečem položaju lahko v vsakem primeru oskrbimo telo z večjo količino kisika kot sicer.

Šele ko uspemo vzpostaviti vzorec pravilnega dihanja, se lahko lotimo izvajanja posameznih tehnik pranajame, in sicer ponovno po stopnjah. Za osebe z določenimi zdravstvenimi težavami obstajajo nekatere omejitve (glej uvodni članek o dihalnih vajah), vendar lahko vsakdo izvaja pranajamo nadi sodan, o kateri je bilo narejenih tudi največ znanstvenih raziskav (izsledki le-teh bodo na kratko opisani v nadaljevanju). Ne smemo pozabiti, da telo potrebuje čas, da se navadi in da mora ves proces potekati sproščeno. Izvajanje pranajame med drugim niža frekvenco dihanja, povečuje pljučno vitalno kapaciteto, izboljša kvaliteto izdiha pri pljučnih bolnikih in poveča sposobnost zadrževanja diha⁽³⁰⁾.

Možganska aktivnost vpliva na potek dihanja
Ugotovljeno je bilo, da obstaja t.i. nosni ciklus, ki ga uravnava osrednje živčevje. V tem ciklusu se tekom dneva izmenjuje prehodnost leve in desne nosnice: nekaj časa je bolj odprta leva, nato pa desna nosnica. To je povezano s prevlado delovanja leve oziroma desne možganske poloble, kar je bilo dokazano z EEG-jem (elektroencefalogram). Meritve so pokazale, da je bila pri višji aktivnosti desne možganske poloble bolj prehodna leva nosnica, pri višji aktivnosti leve možganske poloble pa desna nosnica. Ta ciklus se (individualno) izmenjuje vsakih 25 do 250 minut⁽3). Kadar torej lažje dihamo skozi levo nosnico, je bolj izrazito in dominantnejše delovanje desne možganske poloble, in obratno, lažje dihanje skozi desno nosnico kaže na močnejše delovanje leve možganske poloble. Ko lahko dihamo enako skozi obe nosnici, obstaja ravnovesje med delovanjem desne in leve možganske poloble in vsega živčnega sistema. Zanimivo je, da se to dogaja ravno ob času sončnega vzhoda, poldneva in sončnega zahoda, ko so vitalne energije v naravi najmočnejše.

Ali lahko mi sami vplivamo na aktivnost možganov z izvajanjem pranajame?
Vsekakor pa je bila naslednja ugotovitev še bolj zanimiva. Kot lahko signali iz osrednjega živčevja izmenično uravnavajo prehodnost nosnic, tako lahko mi sami s pomočjo določenega načina dihanja v obratni smeri uravnavamo delovanje določenih predelov osrednjega živčevja. Z izvajanjem izmenjujočega se dihanja skozi levo in nato desno nosnico, kot na primer pri nadi sodan tehniki, lahko dosežemo uravnoteženje delovanja desne in leve možganske poloble⁽11).

Pozorno opazovanje lastnega dihanja nam pokaže, kateri del našega živčnega sistema deluje takrat dominantneje in to nam pomaga ravnati se bolj v skladu z našim telesom. Tako lahko skozi zavesten trud vplivamo na različne možganske centre, na percepcijo mentalnih in fizičnih energij in prebudimo občutek entuziazma⁽⁷⁾. Te ugotovitve so bile rezultat mnogih študij, ki so ugotavljale selektivno stimulacijo možganskih hemisfer s pomočjo dihanja skozi eno ali drugo nosnico^{(4)(5)(6)(7)(8)(9)(10)}.

Z dihanjem skozi levo nosnico torej stimuliramo desno možgansko hemisfero in povečamo aktivnost parasimpatičnega živčnega avtonomnega sistema, kar se je v glavnem pokazalo z znižanjem frekvence srčnih utripov in posledično povečanim volumnom iztisnjene krvi tekom enega utripa srca⁽¹²⁾. Pri dihanju skozi desno nosnico stimuliramo levo možgansko poloblo in simpatični avtonomni živčni sistem, kar so potrdili z zaznanim zvišanjem sistoličnega krvnega tlaka in frekvence srčnih utripov, povečanjem prevzema kisika v telesnih tkivih in zoženjem svetline kožnih žil (vazokonstrikcijo)⁽¹³⁾. S slednjim lahko, preko omenjene stimulacije simpatičnega živčnega sistema, zelo učinkovito preprečujemo izgubo telesne toplote (primeri preživetja jogijev v področjih z ekstremnimi vremenskimi pogoji).

Neka študija poroča o spremembah v koncentraciji t.i. kateholaminov v krvi in njihovi povezavi z nosnim ciklusom⁽¹⁴⁾. Kateholamini so hormoni, ki regulirajo mnoge telesne funkcije in se izločajo pod vplivom simpatičnega živčevja. To se zgodi v primeru fizičnega in/ali mentalnega stresa (bolečina, mraz, vročina, pomanjkanje kisika, strah, jeza, ...). Kateholamini sprožijo izločanje krvnega sladkorja in maščob (torej energetskih rezerv) v telesu, povzročijo zoženje krvnih žil, dvig krvnega tlaka, zvišanje srčne frekvence in moči srčnega utripa. Poleg tega širijo dihalne poti (bronhije), povečajo osnovni metabolizem, mentalno aktivnost in zvečajo sposobnost strjevanja krvi. Učinkov je še mnogo več, a naj omenjeni zadostujejo. Zelo zanimivo je tudi opažanje, da imajo ljudje s prekomerno stransko ukrivljenostjo nosnega pretina (pri čemer intenzivneje dihajo skozi desno nosnico, leva pa je manj pretočna) zaradi posledične stimulacije simpatičnega živčnega sistema težave z visokim krvnim tlakom. Preprosta operacija, kjer se ukrivljenostjo nosnega pretina odpravi, lahko odpravi tudi vzrok za visok krvni tlak.

Izmenično dihanje (nadi sodan pranajama) uravnoteža delovanje leve in desne možganske poloble⁽¹¹⁾, izboljša prostorsko orientacijo in spomin (leva nosnica), izboljša govorno izražanje (desna nosnica) in kognitivne procese^{(4)(6)(8)(15)}. Kognitivni procesi nam omogočajo, da spoznavamo, da zbiramo znanje iz sveta okoli sebe, da ga analitično opredelimo, oblikujemo spomin, da glede na zbrane izkušnje načrtujemo in primerno izpeljemo načrtovano. V skupini mentalno prizadetih otrok, ki so izvajali jogijske asane, pranajamo in kratko meditacijo po pet ur na teden, so zasledili znatnejše izboljšanje kognitivnih (spoznavnih) funkcij in socialno prilagajanje, kot v skupini otrok, ki jogijskih tehnik niso izvajali⁽¹⁶⁾.

Izmenično dihanje skozi levo in desno nosnico, kot rečeno, vpliva tudi na frekvenco srčnih utripov. Pri dihanju skozi desno nosnico se frekvenca srčnih utripov poveča, pri dihanju skozi levo nosnico pa zmanjša. Vidimo, da lahko s preprostimi dihalnimi vajami učinkovito vplivamo na srčno frekvenco in jo po volji zvišujemo ali zmanjšujemo. Pri zmanjševanju srčne frekvence se količina izčrpane krvi pri enem utripu poveča, srčna mišica pa zaradi večjih presledkov med posameznimi utripi bolj počiva in se obenem tudi bolj krepi zaradi močnejših utripov ob večji količini krvi, ki pride v srce v fazi mirovanja.

Drugi učinki pranajame
Danes je znano, da so snovi, ki jim pravimo prosti radikali, v tesni povezavi s procesom staranja in razvojem mnogih kroničnih degenerativnih bolezni kot so aterosklerotični procesi in posledične bolezni srca in ožilja, rakaste bolezni, vnetja sklepov in druge⁽17). Naše telo je sposobno proizvesti snovi (antioksidante), ki nevarne proste radikale nevtralizirajo, znatne količine teh antioksidantov pa lahko dobimo tudi s prehrano (mineral selen, vitamini A, C, E in drugi). V nekaterih raziskavah je bilo v zvezi s pranajamo ugotovljeno pomembno znižanje škodljivih prostih radikalov, hkrati pa se količina antioksidantov, ki sicer normalno skrbijo za znižanje škodljivih prostih radikalov, ni relevantno povečala⁽¹⁸⁾. To dopušča možnost, da obstaja še nek doslej nepojasnjen mehanizem, ki med pranajamo učinkovito odstranjuje škodljive proste radikale.

Izvajanje pranajame izboljša tudi vitalno kapaciteto pljuč⁽²³⁾. V študijah, ki so se ukvarjale z ljudmi, zdravljenimi zaradi astme, so ugotovili, da je izvajanje pranajame prineslo izboljšanje splošnega zdravstvenega stanja (z vplivom na dihalne funkcije). Mnogo je poročil o izboljšanju vitalne kapacitete in forsiranega izdihanega volumna zraka v prvi sekundi izdiha (FEV 1). Slednji parameter pove, koliko zraka lahko nekdo izdihne v prvi sekundi izdiha, če to stori hitro, s čemer dobimo dober podatek o tem, kako močno se dihalne poti pri tem zožijo in pri bolnikih z astmo preprečujejo zadovoljiv izdih. Pri bolnikih z astmo je redno izvajanje pranajame (vendar nikakor ne med samim astmatičnim napadom!) zmanjšalo pogostnost napadov in izboljšalo dihalno kapaciteto med fizično aktivnostjo. Nekatere raziskave so pokazale, da so z redno pranajamo uspeli zmanjšati količine potrebnih zdravil v primeru astme^{(19)(20)(25)(26)}. Izvajanje pranajame je po nekaterih študijah prav tako pripomoglo k zmanjšanju preodzivnosti dihalnih poti pri teh bolnikih po stimulaciji z določenimi snovmi, ki same po sebi povzročajo preodzivnost dihalnih poti⁽²¹⁾. Dobre rezultate so dosegli tudi v skupinah ljudi, zdravljenih zaradi kroničnega bronhitisa, kjer so opažali zmanjšanje dispnoičnih težav (kratka sapa, občutek pomanjkanja zraka) in splošno izboljšanje pljučnih funkcij⁽²⁸⁾. Seveda velja omeniti opozorilo, da pranajama ni zdravilo za astmo in bronhitis, lahko pa v kombinaciji z ustaljeno terapijo znatno pripomore k izboljšanju obstoječega stanja in ima zaščitne in sproščujoče učinke na celoten dihalni sistem⁽²⁹⁾.

Dihanje skozi levo nosnico je povezano tudi s povečanjem znotrajočesnega tlaka, medtem ko se ta tlak pri dihanju skozi desno nosnico zmanjša⁽²²⁾.

Kaj pa tehnike pranajame, ki vključujejo zadrževanje diha?
Ko pričnemo z izvajanjem dihalnih vaj, še ne smemo zadrževati diha, ampak dihamo naravno in sproščeno, brez napenjanja. Šele čez čas, ko že obvladamo osnovne tehnike dihalnih vaj in če ni zdravstvenih zadržkov (glej uvodni članek o dihalnih vajah), lahko nadaljujemo z naprednimi tehnikami dihanja, ki vključujejo zadrževanje diha (kumbhaka).

Zelo zanimiv je podatek, da se pri pranajami, kjer ne zadržujemo diha, poveča prevzem kisika v tkivih, pospešijo pa se tudi metabolni procesi. Pri zadrževanju diha (kumbhaka) pa se v telesnih tkivih zmanjša intenzivnost metabolnih procesov, prav tako pa se zmanjša tudi prevzem kisika v tkivih⁽²⁴⁾. To pomeni, da telo ob izvajanju pranajame z zadrževanjem diha (po vdihu) z upočasnjevanjem metabolnih procesov varčuje z energijo in jo uporablja v druge namene. Pri taki vrsti pranajame z zadrževanjem diha močno vplivamo na parasimpatični živčni sistem, kar se odraža s padcem frekvence srčnih utripov in znižanjem krvnega tlaka⁽³¹⁾.

Izza meja sodobnega znanja
Vsekakor se ob tem poraja zanimivo vprašanje, in sicer ali je kisik (poleg drugih hranil) res edino, kar nas vzdržuje pri življenju, ali obstaja še nekaj, kar je za sedaj izven dosega našega razumevanja in lahko znatno bolj prispeva k vzdrževanju telesnih in duševnih funkcij kot karkoli drugega? Ali je odgovor na to prana, o kateri govori znanost joge? Ali je to tisto, kar z duhovne ravni vodi in usmerja delovanje našega fizičnega telesnega ustroja?

Znanost joge ponuja tako veliko možnosti, na nas pa je, da poskušamo to spoznati in uporabiti v vsakdanjem življenju. Dihanje nam ni dano samo za golo preživetje. Z rednim in pravilnim izvajanjem raznih dihalnih tehnik lahko raziščemo možnosti, ki so nam na voljo. Vplivamo lahko na delovanje možganov, razporejamo telesno energijo, se učinkoviteje prilagajamo težkim zunanjim okoliščinam (mraz, vročina) in vplivamo na metabolizem glede na trenutne potrebe. In najpomembneje: izpolnimo lahko našo žejo po odgovorih na ključna življenjska vprašanja. Kdo v resnici smo in kaj je naša resnična narava?



Literatura

1. Paramhans Swami Maheshwarananda. Sistem Joga v vsakdanjem življenju. Dunaj: Ibera Verlag/ European University Press; 2000.



2. Guyton AC, Hall JE. Medical Physiology, 10th ed. Philadelphia: W.B. Saunders company; 2000.



3. Werntz DA, Bickford RG, Bloom FE, Shannahoff-Khalsa DS. Alternating cerebral hemispheric activity and the lateralisation of autonomic nervous function. Hum Neurobiol 1983; 2(1): 39-43.



4. Velikonja D, Weiss DS, Corning WC. The relationship of cortical activation to alternating autonomic activity. Electroencephalogr Clin Neurophysiol 1993 Jul; 87(1): 38-45.



5. Werntz DA, Bickford RG, Shannahoff-Khalsa DS. Selective hemispheric stimulation by unilateral forced nostril breathing. Hum Neurobiol 1987; 6(3): 165-71.



6. Shannahoff-Khalsa DS, Boyle MR, Buebel ME. The effects of unilateral forced nostril breathing on cognition. Int J Neurosci 1991 Apr; 57(3-4): 239-49.



7. Wood C. Mood change and perceptions of vitality: a comparison of the effects of relaxation, visualisation and yoga. J R Soc Med 1993 May; 86(5): 254-8.



8. Jella SA, Shannahoff-Khalsa DS. The effects of unilateral nostril breathing on cognitive performance. Int J Neurosci 1993 Nov; 73(1-2): 61-8.



9. Telles S, Nagarathna R, Nagendra HR. Breathing through a particular nostril can alter metabolism and autonomic activities. Indian J Physiol Pharmacol (India) 1994 Apr; 38(2): 133-7.



10. Dane S, Caliskan E, Karasen M, Oztasan N. Effects of unilateral nostril breathing on blood pressure and heart rate in right-handed healthy subjects. Int J Neurosci 2002 Jan; 112(1): 97-102.



11. Stancak A jr, Kuna M. EEG changes during forced alternate nostril breathing. Int J Psychophysiol 1994 Oct; 18(1): 75-9.



12. Shannahoff-Khalsa DS, Kennedy B. The effects of unilateral forced nostril breathing on the heart. Int J Neurosci 1993 Nov; 73(1-2): 47-60.



13. Telles S, Nagarathna R, Nagendra HR. Physiological measures of right nostril breathing. J Altern Complement Med 1996 Winter; 2(4): 479-84.



14. Kennedy B, Ziegler MG, Shannahoff-Khalsa DS. Alternating lateralisation of plasma catecholamines and nasal patency in humans. Life Sci 1986 Mar 31; 38(13): 1203-14.



15. Naveen KV, Nagarathna R, Nagendra HR, Telles S. Yoga breathing through a particular nostril increases spatial memory scores without lateralised effect. Psychol Rep 1997 Oct 8; 81(2): 555-61.



16. Uma K, Nagendra HR, Nagarathna R, Vaidehi S, Seethalakshmi R. The integrated approach of yoga: a therapeutic tool for mentally retarded children: a one-year controlled study. J Ment Defic Res 1989 Oct; 33(Pt 5): 415-21.



17. Lesgards JF, Durand P, Lassarre M, Stocker P, Lesgards G, Lanteaume A, Prost M, Lehucher-Michel MP. Assesment of lifestyle effects on the overall antioxidant capacity of healthy subjects. Environ Health Perspect 2002 May; 110(5): 479-86.



18. Bhattacharya S, Pandey US, Verma NS. Improvement in oxidative status with yogic breathing in young healthy males. Indian J Physiol Pharmacol 2002 Jul; 46(3): 349-54.



19. Nagarathna R, Nagendra HR. Yoga for bronchial asthma: a controlled study. Br Med J (Clin Res Ed) 1985 Oct 19; 291(6502): 1077-9.



20. Vedanthan PK, Kesavalu LN, Murthy KC, Duvall K, Hall MJ, Baker S, Nagarathna S. Clinical study of yoga techniques in university students with asthma: a controlled study. Allergy Asthma Proc 1998 Jan-Feb; 19(1): 3-9.



21. Prakasamma M, Bhaduri A. A study of yoga as a nursing intervention in the care of patients with pleural effusion. J Adv Nurs 1984 Mar; 9(2): 127-33.



22. Backon J, Matamoros N, Ticho U. Changes in intraocular pressure induced by differential forced unilateral nostril breathing, a technique that affects both brain hemisphericity and autonomic activity. A pilot study. Graefes Arch Clin Exp Ophthalmol 1989; 227(6): 575-7.



23. Birdel DA, Edgren L. Hatha yoga: improved vital capacity of college students. Altern Ther Health Med 2000 Nov; 6(6): 55-63.



24. Telles S, Desiraju T. Oxygen consumption during pranayamic type of very slow-rate breathing. Indian J Med Res 1991 Oct; 94: 357-63.



25. Nagarathna R, Nagendra HR. Yoga for bronchial asthma: a controlled study. Br Med J (Clin Res Ed) 1985 Oct 19; 291(6502): p1077-9.



26. Nagarathna R, Nagendra HR. An integrated approach of yoga therapy for bronchial asthma: a 3-54-month prospective study. J Asthma 1986; 23(3): 123-27.



27. Singh V, Wisniewski A, Britton J, Tattersfield A. Effect of yoga breathing exercises (pranayam) on airway reactivity in subjects with asthma. Lancet 1990 Jun 9; 335(8702): 1381-3.



28. Behera D. Yoga therapy in chronic bronchitis. J Assoc Physicians India 1998 Feb; 46(2): 207-8.



29. Singh V. Effect of respiratory exercises on asthma. J Asthma 1987; 24(6): 355-9.



30. Joshi LN, Joshi VD, Gokhale LV. Effect of short term pranayam practise on breathing rate and ventilatory functions of lung. Indian J Physiol Pharmacol 1992 Apr; 36(2): 105-8.



31. Bhargava R, Gogate MG, Mascarenhas JF. Autonomic responses to breath holding and its variations following pranayama. Indian J Physiol Pharmacol 1988 Oct-Dec; 32(4): 257-64.

[Članek je bil odprt 12922-krat]

>> Povej prijatelju za to stran! <<